Odnosi – izbira srca, razuma ali nič od tega
Odnosi nas globoko zaznamujejo, brez njih ne moremo živeti. Hrepenimo po sprejetosti, varnosti, pripadnosti, želenosti, vrednosti, sočutju in še bi lahko naštevali. Rodimo se v družino, v določeno vzdušje, dinamiko vzorcev odnosov, ki narekujejo način in intenzivnost našega razvoja na telesnem, duševnem in kognitivnem polju. To vzdušje zariše najsubtilnejše odseve, odrasle osebnostne strukture, na podlagi katere izbiramo partnerja in vstopamo v odnose.
Kdor se ne more spominjati svoje preteklosti, jo je prisiljen vseskozi ponavljati (McGoldrick, 1995). Ta preteklost, lahko bi jo poimenovali 'ta otrok', s prtljago neizraženih bolečin, določa kakšnega partnerja bomo izbrali, v koga se bomo zaljubili in s kom gradili odnos ter ustvarili družino. Začne se z zaljubljenostjo, ki jo Mauricio Abadi imenuje skoraj neizbežna prostovoljna norost, ki nas pahne v zmedeno stanje delirija z maničnimi napadi. V zaljubljenosti, obdobju polnem strasti, v ospredje pridejo ideali. Svojo predstavo popolnega partnerja preslikamo na osebo, ki jo imamo pred seboj. Bolj kot odnos s partnerjem je zaljubljenost zveza s samim seboj, ki gre nekako takole: ljubim te, ker mi tako privlačno držiš ogledalo, v katerem se ogledujem in spoznavam ljubezen do sebe. Privlači nas nekdo, ki ima tisto, kar sami nimamo, ki zna tisto, o čemer sami ne vemo ničesar, ki nas v svoji drugačnosti dopolnjuje. Če smo tako sami bolj divje narave, neskončni iskalci adrenalina in užitkov, nas privlači umirjen, preudaren partner, medtem ko njega očara naša aktivnost. V kolikor zaljubljenost preide v odnos, pa je ravno to jabolko spora. Partner nam v tem primeru očita našo nemirno kri, medtem ko nas živcira njegova pasivnost. Pari se običajno razidemo iz istega razloga, ki nas je združil.
Ko zaljubljenost mine, se začne soočanje s 'prtljago', ki smo jo prinesli v odnos. Kmalu ugotovimo, da do nedavnega popolni partner, ne ustreza več našemu idealu. Tu se začne odnos. Odločimo se, da bomo gradili skupno prihodnost, predpogoj česa je zavedanje lastnih občutij, odprtost, ranljivost in sprejemanje partnerja v vsem, kar je. Če smo v zaljubljenosti imeli radi občutek, da sva eno, da se dopolnjujeva, je v odnosu v ospredju sprejemanje razlik, drugačnosti. Pogosto živimo zelo odtujeno. Vemo, kaj mislimo, niti najmanj jasno pa nam ni, kaj čutimo. In če nas je strah uvida v lastno psihično strukturo, nas ne more nihče ljubiti. Ljubi lahko le 'masko', ki v naši podobi hodi po svetu. Tako srečujemo mnogo odraslih, ki so v poslovnih in prijateljskih krogih zreli, uspešni in zelo funkcionalni ljudje, za zidovi doma pa se prelevijo v zahtevne nebogljene otroke, prepotrebne ljubezni, ki jokajo, cepetajo, se zmrdujejo in skoraj izsiljujejo priznanje ter naklonjenost. V tem primeru so 'nebogljeni otroci', ki na nezavedni ravni želijo, da bo partner prevzel vlogo očeta, ki ga nikoli ne bo zapustil oziroma matere, ki ga bo v svoji brezpogojni ljubezni čakala, sprejemala, ga ljubila in mu odpuščala. Zgodi se ravno obratno, saj ima partner največji potencial, da nas globoko prizadene in istočasno, da nas odreši najgloblje ujetosti lastnih misli in odzivov.
V odnosu svoje notranje boje bijemo na zunanjem polju. Če se poglobimo v svoje doživljanje, vidimo, da ima naš partner lastnosti, ki jih pri sebi (še) nismo sprejeli. To pomeni, da smo si podobni bolj, kot upamo in želimo priznati. Tu se lahko odločimo, ga bomo povsem onesposobili ali pa si bomo dovolili, da se nas stanje, v katerem smo se znašli, 'dotakne' in se z njim soočili. Naš partner je naše ogledalo, v njem v vsej svoji moči odsevajo odcepljeni deli naše osebnosti. Če smo sposobni soočenja z njimi, omogočimo razvoj jaza, v nasprotnem primeru je naš odnos obsojen na nenehno bitko, ki v sebi nosi seme razpada.
Odnosi so nekaj po čemer vsi hrepenimo, ravno v njih pa se pokažejo vse 'otroške bolezni', obrambe, ki smo jih kot otroci zgradili, da smo preživeli neizgovorjeno čustveno stisko. Skrite so globoko v nezavednem delu naše osebnosti, ki pa se v vsej silovitosti odražajo v intimnih odnosih. Veliko lažje kot delo na sebi je vztrajati v misli, da je partner tisti, ki v ničemer ne ustreza karakteristikam za odnos primerne osebe. Vsi, ki se znajdemo v primežu konflikta in s prstom kažemo na partnerja, moramo biti sposobni odgovora na vprašanje: v kakšni meri sami vplivamo na razdiralno vzdušje? In ko s prstom kažemo na partnerja/ sočloveka poglejmo svojo roko. Trije prsti so usmerjeni proti nam. Kaj nam to govori? Namesto kritike se vprašajmo, zakaj nas tako živcira, katere občutke nam prebuja v taki meri, da prevzame nadzor nad našim življenjem. Ko se zavemo, da nas pri partnerju določena lastnost moti, hkrati ugotovimo, da nas moti pri nas samih. Ne gre za to, da prevzamemo krivdo, temveč premislimo o svojem vedenju. Kaj lahko naredimo, da se položaj izboljša?
Biti dober partner pomeni biti dober s samim seboj. Dovolimo si odkriti najsubtilnejše dele lastne osebnosti, bolečino, ki je nihče ne želi čutiti, pa vendarle je ta tako pomembna, da spet odkrijemo svoj bit, svoje potrebe, sebe v vsej polnosti. Pomembno je tisto, o čemer razum ne govori, se pa močno odraža na našem telesu. Delajmo na sebi in izboljšali bomo kvaliteto odnosa. Ugotovimo, kdo smo, zakaj smo kakršni pač smo, zakaj reagiramo in se odzivamo na določen način. Zbudimo otroka v sebi in zasejali bomo kali kvalitetnega odnosa do sebe, partnerja, otrok in skupnosti.
Darja Gebert, Zavod CDT
Kdor se ne more spominjati svoje preteklosti, jo je prisiljen vseskozi ponavljati (McGoldrick, 1995). Ta preteklost, lahko bi jo poimenovali 'ta otrok', s prtljago neizraženih bolečin, določa kakšnega partnerja bomo izbrali, v koga se bomo zaljubili in s kom gradili odnos ter ustvarili družino. Začne se z zaljubljenostjo, ki jo Mauricio Abadi imenuje skoraj neizbežna prostovoljna norost, ki nas pahne v zmedeno stanje delirija z maničnimi napadi. V zaljubljenosti, obdobju polnem strasti, v ospredje pridejo ideali. Svojo predstavo popolnega partnerja preslikamo na osebo, ki jo imamo pred seboj. Bolj kot odnos s partnerjem je zaljubljenost zveza s samim seboj, ki gre nekako takole: ljubim te, ker mi tako privlačno držiš ogledalo, v katerem se ogledujem in spoznavam ljubezen do sebe. Privlači nas nekdo, ki ima tisto, kar sami nimamo, ki zna tisto, o čemer sami ne vemo ničesar, ki nas v svoji drugačnosti dopolnjuje. Če smo tako sami bolj divje narave, neskončni iskalci adrenalina in užitkov, nas privlači umirjen, preudaren partner, medtem ko njega očara naša aktivnost. V kolikor zaljubljenost preide v odnos, pa je ravno to jabolko spora. Partner nam v tem primeru očita našo nemirno kri, medtem ko nas živcira njegova pasivnost. Pari se običajno razidemo iz istega razloga, ki nas je združil.
Ko zaljubljenost mine, se začne soočanje s 'prtljago', ki smo jo prinesli v odnos. Kmalu ugotovimo, da do nedavnega popolni partner, ne ustreza več našemu idealu. Tu se začne odnos. Odločimo se, da bomo gradili skupno prihodnost, predpogoj česa je zavedanje lastnih občutij, odprtost, ranljivost in sprejemanje partnerja v vsem, kar je. Če smo v zaljubljenosti imeli radi občutek, da sva eno, da se dopolnjujeva, je v odnosu v ospredju sprejemanje razlik, drugačnosti. Pogosto živimo zelo odtujeno. Vemo, kaj mislimo, niti najmanj jasno pa nam ni, kaj čutimo. In če nas je strah uvida v lastno psihično strukturo, nas ne more nihče ljubiti. Ljubi lahko le 'masko', ki v naši podobi hodi po svetu. Tako srečujemo mnogo odraslih, ki so v poslovnih in prijateljskih krogih zreli, uspešni in zelo funkcionalni ljudje, za zidovi doma pa se prelevijo v zahtevne nebogljene otroke, prepotrebne ljubezni, ki jokajo, cepetajo, se zmrdujejo in skoraj izsiljujejo priznanje ter naklonjenost. V tem primeru so 'nebogljeni otroci', ki na nezavedni ravni želijo, da bo partner prevzel vlogo očeta, ki ga nikoli ne bo zapustil oziroma matere, ki ga bo v svoji brezpogojni ljubezni čakala, sprejemala, ga ljubila in mu odpuščala. Zgodi se ravno obratno, saj ima partner največji potencial, da nas globoko prizadene in istočasno, da nas odreši najgloblje ujetosti lastnih misli in odzivov.
V odnosu svoje notranje boje bijemo na zunanjem polju. Če se poglobimo v svoje doživljanje, vidimo, da ima naš partner lastnosti, ki jih pri sebi (še) nismo sprejeli. To pomeni, da smo si podobni bolj, kot upamo in želimo priznati. Tu se lahko odločimo, ga bomo povsem onesposobili ali pa si bomo dovolili, da se nas stanje, v katerem smo se znašli, 'dotakne' in se z njim soočili. Naš partner je naše ogledalo, v njem v vsej svoji moči odsevajo odcepljeni deli naše osebnosti. Če smo sposobni soočenja z njimi, omogočimo razvoj jaza, v nasprotnem primeru je naš odnos obsojen na nenehno bitko, ki v sebi nosi seme razpada.
Odnosi so nekaj po čemer vsi hrepenimo, ravno v njih pa se pokažejo vse 'otroške bolezni', obrambe, ki smo jih kot otroci zgradili, da smo preživeli neizgovorjeno čustveno stisko. Skrite so globoko v nezavednem delu naše osebnosti, ki pa se v vsej silovitosti odražajo v intimnih odnosih. Veliko lažje kot delo na sebi je vztrajati v misli, da je partner tisti, ki v ničemer ne ustreza karakteristikam za odnos primerne osebe. Vsi, ki se znajdemo v primežu konflikta in s prstom kažemo na partnerja, moramo biti sposobni odgovora na vprašanje: v kakšni meri sami vplivamo na razdiralno vzdušje? In ko s prstom kažemo na partnerja/ sočloveka poglejmo svojo roko. Trije prsti so usmerjeni proti nam. Kaj nam to govori? Namesto kritike se vprašajmo, zakaj nas tako živcira, katere občutke nam prebuja v taki meri, da prevzame nadzor nad našim življenjem. Ko se zavemo, da nas pri partnerju določena lastnost moti, hkrati ugotovimo, da nas moti pri nas samih. Ne gre za to, da prevzamemo krivdo, temveč premislimo o svojem vedenju. Kaj lahko naredimo, da se položaj izboljša?
Biti dober partner pomeni biti dober s samim seboj. Dovolimo si odkriti najsubtilnejše dele lastne osebnosti, bolečino, ki je nihče ne želi čutiti, pa vendarle je ta tako pomembna, da spet odkrijemo svoj bit, svoje potrebe, sebe v vsej polnosti. Pomembno je tisto, o čemer razum ne govori, se pa močno odraža na našem telesu. Delajmo na sebi in izboljšali bomo kvaliteto odnosa. Ugotovimo, kdo smo, zakaj smo kakršni pač smo, zakaj reagiramo in se odzivamo na določen način. Zbudimo otroka v sebi in zasejali bomo kali kvalitetnega odnosa do sebe, partnerja, otrok in skupnosti.
Darja Gebert, Zavod CDT