Jamram... torej sem!

Ljudje ne maramo biti nesrečni, se pa zdi da je lažje biti nesrečen, lažje biti žrtev, saj v takem stanju lahko ostanemo v varnem objemu svojega naslonjača - in jamramo. In v takem stanju seveda rabimo družbo in odlično se ujamemo z ljudmi, ki razmišljajo podobno. Jamramo kako smolo imamo v življenju, kako je kriva država, politiki, sistem, pa partner, ker nas ne razume, služba, starši, ker nam česa niso dali ali je bilo česa preveč, celo otroci so tako naporni, da nas povsem izpijejo. V tej mučeniški drži sicer nismo fajn, nam pa vsaj ni treba biti aktivni, razen na njivi, kjer gojimo kult nevoščljivosti, s katerim želimo zatreti vse tiste, ki so drugačni, aktivni, uspešni in srečnejši. Kako se prebuditi? Težko! A ne nemogoče. Včasih nas zbudi bolezen, opazka, včasih se mora zgoditi neprijetnost, kot je npr. ločitev, izguba službe ali prijateljstva… V tem, da ob tem nikomur ni dobro smo si enaki, razlikujemo pa se v tem, kaj s tem naredimo. Nekateri za uvid potrebujemo leta, drugi celo življenje, a ko se enkrat ODLOČIMO, da bo zdaj drugače, se začne notranje spreobrnenje.
Naredimo prvi korak! Ni važno, če danes ne vemo, kam gremo, važno je, da se odpravimo, zaupamo v dobro in sami vase – da bomo zmogli. In če se nam je do zdaj dogajala krivica, je prvi korak, da si priznamo, da se je to zgodilo. Ni bilo prav, je krivično, boli in tega ne moremo spremeniti. Lahko pa vplivamo na to, kaj bomo s tem naredili. Si zaslužimo danes, jutri in vsak dan, da 'živimo' ali bomo tem ljudem, ki so nas kdajkoli prizadeli, dali vseživljenjsko moč, da nam za/grenijo življenje? Odpustimo drugim, tudi sebi, da smo dopuščali situacije, v katerih se nismo počutili dobro.
Osvetlimo svojo preteklost, vse od rojstva. Koliko zmag smo dosegli, tudi tistih najmanjših, ko smo premagali sebe, čeprav se je sprva zdelo nemogoče. Mogoče nas zanje niso nikoli pohvalili in se je vse zdelo samoumevno. Pa ni! Ni samoumevno, da smo osvojili fizične spretnosti, dokončali šolo, si pridobili izobrazbo in imamo službo. Kakršnokoli že, tudi če je nimamo in smo le doma, skrbimo za družino, kmetijo, vrt... Ni samoumevno imeti družine, imeti in biti prijatelj, partner, starš. Vse zahteva spretnosti. Se lahko pohvalimo sami in si damo priznanje, da smo vredni spoštovanja, dostojanstva, ljubezni? Da smo vredni več, z vsem kar smo in tudi s tem kar (še) nismo. Vprašajmo se kdo smo? Iz 'naslonjača' streljamo puščice jeze ali stopamo po poti sprememb? Kdo želimo biti 'jutri'? Do tam je še daleč, začne pa se tukaj in zdaj! Naj bo tukaj in zdaj prvi korak do vsaj ene spremembe na dan, enega tveganja, zaradi katerega bomo dan zaključili s ponosom in novega začeli z nasmehom. Vsakič znova.
Darja Gebert, Zavod CDT
Naredimo prvi korak! Ni važno, če danes ne vemo, kam gremo, važno je, da se odpravimo, zaupamo v dobro in sami vase – da bomo zmogli. In če se nam je do zdaj dogajala krivica, je prvi korak, da si priznamo, da se je to zgodilo. Ni bilo prav, je krivično, boli in tega ne moremo spremeniti. Lahko pa vplivamo na to, kaj bomo s tem naredili. Si zaslužimo danes, jutri in vsak dan, da 'živimo' ali bomo tem ljudem, ki so nas kdajkoli prizadeli, dali vseživljenjsko moč, da nam za/grenijo življenje? Odpustimo drugim, tudi sebi, da smo dopuščali situacije, v katerih se nismo počutili dobro.
Osvetlimo svojo preteklost, vse od rojstva. Koliko zmag smo dosegli, tudi tistih najmanjših, ko smo premagali sebe, čeprav se je sprva zdelo nemogoče. Mogoče nas zanje niso nikoli pohvalili in se je vse zdelo samoumevno. Pa ni! Ni samoumevno, da smo osvojili fizične spretnosti, dokončali šolo, si pridobili izobrazbo in imamo službo. Kakršnokoli že, tudi če je nimamo in smo le doma, skrbimo za družino, kmetijo, vrt... Ni samoumevno imeti družine, imeti in biti prijatelj, partner, starš. Vse zahteva spretnosti. Se lahko pohvalimo sami in si damo priznanje, da smo vredni spoštovanja, dostojanstva, ljubezni? Da smo vredni več, z vsem kar smo in tudi s tem kar (še) nismo. Vprašajmo se kdo smo? Iz 'naslonjača' streljamo puščice jeze ali stopamo po poti sprememb? Kdo želimo biti 'jutri'? Do tam je še daleč, začne pa se tukaj in zdaj! Naj bo tukaj in zdaj prvi korak do vsaj ene spremembe na dan, enega tveganja, zaradi katerega bomo dan zaključili s ponosom in novega začeli z nasmehom. Vsakič znova.
Darja Gebert, Zavod CDT